Čez Velebit v enem šusu

Epilog

28.07.2011

Če po prehojeni Velebitski planinski poti strnem svoje občutke v eno besedo, lahko rečem samo: neponovljivo. Pot po gorskem masivu ni ekstremno naporna, je pa zahtevna z logističnega, pa tudi psihološkega vidika.

Z logističnega predvsem zato, ker boste hodili po neobljudeni divjini, kjer so planinske koče prej izjema kot pravilo. To pomeni, da se ne boste mogli oskrbovati med samo potjo ampak boste vso opremo in živež prenašali na lastnih ramenih. Manjšo težavo pri tem predstavlja tudi voda, do katere pridete povprečno enkrat dnevno. Kvaliteta vode je v zbiralnikih lahko vprašljiva zatorej so tablete za dezinfekcijo vode nujno potrebne (Water purification tablets). Glede na geografsko lego samega gorskega masiva je vreme na Velebitu dokaj nestanovitno in podvrženo hitrim spremembam. Nad njim namreč trčijo celinske in mediteranske zračne mase, zaradi česar morate biti pripravljeni tako na tropsko vročino kot tudi na hitre ohladitve z orkanskim vetrom in obilnimi padavinami. In to zopet pomeni, da je potrebno s sabo “tovoriti” ustrezno planinsko opremo.

S psihološkega pa zato, ker se morate za “pohod čez” pripraviti predvsem v glavi saj na poti ne boste srečali veliko duš, prav verjetno je, da se boste na občasno, zaradi slabih markacij, tudi izgubili. Ne sme vas motiti, če boste morali sami prespati v bivaku, ki je 8 ur oddaljen od najbližje civilizacije in če se boste morali nočnemu počitku odpovedati zaradi razigranosti gozdnih bitij. Higienskih standardov na Velebitu še niso postavili, na celotni trasi pa sem naštel samo 4 veceje, ki si to ime pogojno zaslužijo. Prav lahko se vam zgodi, da boste na Velebitu nenadejano naleteli na medveda.

Navzlic temu pa boste, v kolikor se boste odločili reskirati nekaj dni dopusta in obiskati Velebit, deležni nepozabnih razgledov na spodaj ležeče kvarnerske otoke, na nedotaknjeno naravo in deviški zrak, ki ga boste lahko zajemali s polnimi pljuči. In ko boste naleteli na kakšnega človeka, verjemite, da je zagotovo posebnež…Zatorej si naredite uslugo in si privoščite – Velebit. Zagotavljam, da se ga boste spominjali celo življenje.

  • Share/Bookmark

VII. dan: Struge – Velika Paklenica

26.07.2011

Ura me je zadnji dan mojega bivanja na Velebitu prebudila že ob 5.45. Komaj sem se sestavil skupaj, si potegnil skoraj suhe gojzarje, ki sem jih celo noč sušil ob topli peči v kateri so dogorevala drva, na svoje razbolele noge  in pogledal ven, kako kaže z vremenom. Ko sem prejšnji večer legel sem se namreč odločil, da bom zarana krenil proti Vaganjskemu vrhu ter se nato po Lipi stazi spustil do planinskega doma v Paklenici. Tam sem namreč dogovorjen za snidenje z mojima dvema navijačicama. Vendar pa me je hladna burja, štiri stopinje celzija in vlaga vse naokrog hitro prepričala, da je topla spalna vreča tisti trenutek boljša alternativa. Zopet sem se zavlekel v kokon in zaspal za naslednji dve uri. Vzpon na Vaganjski vrh, z 1757 m najvišji vrh Velebita bi bil dostojen zaključek Velebitske planinske poti. Ampak tega dne mi očitno ni bil usojen. Okrog devete ure sem se poslovil od Žutega in Vuketa ter se v dokaj sončnem vremenu podal proti Buljmi. Tega dne me je čakal samo še spust čez prelaz  Buljma v dolino Bezimenjače do planinskega doma v Paklenici ter promenadna pot po kanjonu mimo Anića kuka do samega vhoda v NP. Ter nato skok v modri Jadran in spodobna večerja. Po navadi je ta del poti najslajši, saj se iz divjine ponovno vračam v civilizacijo. Z Buljme se nikoli ne morem nagledati razgleda na kanjon Paklenice ki ga le-ta ponuja ob lepem vremenu. Res fascinantno. Po dobrih dveh urah sem pri planinskem domu v Paklenici. Kar hitro mi je šlo teh 900 višinskih metrov, kolikor jih je med Strugami in Domom. Ne boste verjeli, ampak civilizacija zna biti prav “prijetna”, česar sem se posebej zavedal po tednu dni v divjini. Verjemite, da sta tekoča voda in stranišče stvari, ki sta čisto premalo cenjeni ;-) . Pred planinskim domom naletim na dobro poznano ekipo iz Velike Gorice – Zlati, Tanja in Mujo, s katerimi sem delil bivak na Stapu, tokrat uživajo kar v Paklenici.  In kar sem pozabil zapisati ob njihovi prvi omembi, ko smo se srečali na Stapu – dobro poznajo Komarca. Od planinskega doma v Paklenici do vhoda v sam kanjon poteka t.i. avtocesta…Trume turistov se valijo v obe smeri. Še nekaj fotografij napravimo, dokumentarnih, ki me bodo spominjale na ta nepozaben teden v divjini in že smo pri koncu. Te poti in tega bloga. Vsem, ki imajo afiniteto do planin, narave in nedotaknjene divjine zraven pa si želijo še malce avanture - priporočam. Tistim pa, ki bi jim bilo žal “reskirati” 5 ali 6 dni dopusta, ki rabijo trojni komfort (za mizo, v kopalnici in v postelji) in ki bi se temu komfortu težko odpovedali za en teden – nikakor ne priporočam.

Pričetek poti: Struge ob 9.00

Konec poti: Vhod v NP Paklenica ob 15.30

Skupno hoje: 4 ure 30 minut

  • Share/Bookmark

VI. dan: Stap – Struge

25.07.2011

Ko sem se zjutraj zarana, šestega dne moje odisejade čez Velebit prebudil, sem bil v bivaku sam. Moji včerajšnji “cimri” so proti Paklenici odrinili že zelo zgodaj, pred mojimi prvimi zavednimi trenutki. Ker nisem ravno ljubitelj zgodnjih jutranjih ur (razen če jih ne preživim v postelji) sem se tega dne prebujal prav leno in počasi. Po strehi bivaka Tatekova koliba je namreč prav na drobno škrebljal dež.  V dežju hodim samo, kadar je to nujno potrebno, tega dne pač ni bilo tako. Malce sem se še pretegoval v postelji, si počasi pripravil zajtrk in se okrog pol desete dopoldne, ko je dež pojenjal, podal proti Strugam. Bivak Struge se nahaja znotraj Nacionalnega parka Paklenica in je edini oskrbovani bivak v parku. Ko sem zapustil kraško polje Stap, ki ga na višini okrog 900 m obdajajo impozantne apnenčaste skalne tvorbe ter se podal proti Stapini, najbolj poznanemu monolitu na Velebitu, je bilo vreme idealno za pohodništvo. Stapina oziroma Simonovića Stapina (1125 m)  je najbolj prepoznaven “brand” tega dela Velebita. Gre za orjaški, več kot 100 m visok obli kamniti monolit, ki je dobil ime po Radivoju Simonoviću, zaslužnemu raziskovalcu Velebita. Stapina ima izjemno gladke stene, zato je vrh dostopen samo izkušenim plezalcem. Zaradi svoje impozantnosti je monolit opazen tudi z otoka Paga. Takoj za tem, ko sem zapustil okolico Stapine, je pričelo zopet deževati. Sprva narahlo, nato vedno močneje. Kljub temu, da sem bil iz nahrbtnika izvlekel pelerino (vsaj nisem rabil imeti slabega občutka, da sem jo pet dni prenašal po Velebitu brez potrebe) sem imel čez slabe pol ure noge popolnoma premočene. Toliko o nepremočljivih LaSportivinih treking čevljih. Pot je potekala po zanimivem, večinoma bukovem gozdu nadaljne štiri ure, med tem pa je konstantno deževalo. Po kakšnih štirih urah sem prispel na začetek Malega Rujna. Kraško polje Rujno je 7 km dolgo in 1,5 do 2,5 km široko kraško polje na Velebitu in je sestavljeno iz Malega in Velikega Rujna. Malo Rujno je manjše od obeh polj, dolgo kakšne 3 km in široko 1 km ter poraslo s travo ter posameznimi drevesnimi osamelci. Veliko Rujno je večje od obeh polj (kdo bi si mislil, kajne?) dolgo kakšne 4 km in široko do 2,5 km, pa tudi bolj poraslo in obljudeno. Na Velikem Rujnu se nahaja vasica Marasovići s kapelico “Velike gospe”, kamor se vsako leto na Veliki šmaren (15. avgusta) zgrinja množica romarjev. Ko sem okrog druge ure popoldan prispel ves premočen do kapelice na Velikem Rujnu, je za kakšno uro prenehalo deževati. Pred samo kapelico so bistre glave postavile kamnite klopi, ki so kakor naročene za počitka potrebne trudne popotnike, levo od kapelice pa je zbiralnih vode. Če k temu dodamo še možnost duhovne oskrbe v sami kapelici se mi poraja vprašanje, kaj si naj človek sploh še zaželi več??? Glede na to, da sem z vsakim čevljem zajel najmanj pol litra dežja, sem potreboval kar kakšno slabo uro, da sem čevlje vsaj začasno “osušil”. Ko sem se okoli treh popoldne podal naprej, sem moral do konca dnevne etape premagati še zadnji del Velikega Rujna, prelaz Stražbenico na katerem sem tudi geografsko vstopil v NP Paklenico ter nazadnje še prelaz Buljmo (okrog 1300 m), ki razmejuje alpski in mediteranski svet. Še preden sem dosegel vrh Stražbenice je ponovno pričelo deževati, vendar sem v svojih številnih pohajkovanjih dobil tako debelo kožo, da mi “malce” vlage nikakor ne more več do živega. Na bivaku Struge me je s svojim suhim termoflisom, natikači ter skledo okusne “brozge” pričakal Ivica Došen, ki ga širše planinsko občestvo pozna zgolj po imenu Žuti. Žuti je moj stari znanec iz prejšnjih potepanj po Velebitu in oskrbnik bivaka na Strugah.  Letos spomladi je izdal svoj knjižni prvenec “Krvop’ja”, ki govori o, čem drugem, kot o življenskih zgodbah ljudi z Velebita. Kompleksna, zabavna in zanimiva osebnost obenem, ki dobro pozna tudi – Komarca.

Pričetek poti: Tatekova koliba na Stapu ob 9.35

Konec poti: Struge ob 17.05

Skupno hoje: 7 ur 30 minut

  • Share/Bookmark

V. dan: Šugarska duliba – Stap

24.07.2011

Za pohodne avanture po Velebitu se je potrebno oskrbeti z ustreznimi planinskimi kartami. Za načrtovano pot, dolgo okrog 140 km sem si priskrbel 4 planinske karte in sicer karto severnega Velebita v merilu 1:30.000, karto srednjega Velebita v merilu 1:30.000, karto južnega Velebita v merilu 1:25.000 in karto Nacionalnega parka Paklenica v merilu 1:25.000. Založnik prvih treh kart je družba SMAND (www.smand.hr) oziroma zanjo Zlatko Smerke, založnik karte NP Paklenica pa družba Astroida iz Zagreba (www.astroida.hr).

Potovalni načrt petega dne je obetal turističnih 5 ur hoje. Po tem, ko sem zapustil bivak Šugarska duliba sem se napotil proti Stapu, ki je po markacijah oddaljen zgolj 5 ur hoje , vendar pa se je dan kasneje prav dramatično zasukal. Pot me je sprva vodila po morski strani Velebita, ki je omogočal panoramske razglede na južni del otoka Paga s paškim mostom.  Po dobrih dveh urah hoje, ko sem prispel v okolico Črnega vrha, se pot razcepi in sicer proti Jelovi ruji oziroma proti Panosu. Ker sem si zaželel žiga v knjižici VPP sem jo ubral proti Jelovi ruji, kar pa se je kasneje izkazalo za napako. Po kakšnih 2 kilometrih pešačenja po makadamski gozdni cesti sem prispel do zapuščenega planinskega doma Jelova ruja, ki so ga lastniki pred bog ve koliko časa prepustili propadu. Zgradba nezadržno propada in samo vprašanje časa je, kdaj se bo dokončno sesula vase. Ko sem se namenil naprej, so mi jo zagodli gozdarji. Ko po 45-minutnem tavanju v okolici zgradbe nikakor nisem našel markacije se mi je vendarle nasmehnila sreča, saj sem v bližini severnega dela zapuščenega planinskega doma zagledal dokaj zbledelo markacijo, ki me je usmerila proti Stapu. Po kakšne pol ure hoje so bile markacije že tako zbledele, da sem jim le s težavo sledil, poleg tega pa je pot postajala vedno bolj zaraščena, mestoma neprehodna. Ker zaradi neprehodnega terena nisem mogel več slediti markacijam sem se spustil na najbližjo gozdno pot po kateri sem se, brez markacij, vzpenjal nadaljno uro. Na moje veliko veselje so se markacije, sicer dokaj zbledele, zopet pojavile in me usmerile – navzgor. Naslednje dve uri sem se vzpenjal skozi neprehodne terene bukovega gozda, ki ga je zaznamovalo stotine podrtih in polomljenih dreves, čez katera sem se moral, sledeč markacijo, znova in znova plaziti. Ko sem po kakšnih treh urah hoje od Jelove ruje prispel, dokaj utrujen in s tresočimi koleni, na travnato livado, je višinomer na moji uri pokazal višino 1415 m. Bil sem deležen tudi osvežujočega razgleda na – Liko. To dejstvo je nakazovalo, da sem zašel s poti, saj je bil Stap, moja današnja ciljna destinacija, na morski strani Velebita. Po kratkem razgledu po travnati livadi sem na njenem zahodnem delu zagledal markacijo, ki je vodila navzdol. Sledil sem ji naslednje 3 ure, vmes sem jo za kakšno uro tudi izgubil, vendar sem se s pomočjo kompasa in planinske karte orientiral na jug, proti morju. Ker je bil vroč dan, so mi je pozno popoldne začela pohajati tudi moja vsakodnevna 3-litrska zaloga vode, kar je še dodatno oteževalo moje napredovanje proti Stapu. Ko sem se, poln upanja da bom ugledal morje prebil na skrajni južni rob doline, ki sem jo pravkar prehodil, se je pred mano odprla nova, in tako tisti dan še nekajkrat, dokler nisem, v zgodnjih večernih urah zagledal skalnatih sten, ki so nakazovale, da sem končno dosegel področje Stapa. Brez vode, delujoč dobesedno na rezervi, sem do bivaka Tatekova koliba prispel po 9 urah hoje in pol. Izžet, dehidriran vendar zadovoljen, da mi je vendarle uspelo. Pri bivaku se mi je pridružila zanimiva ekipa iz Velike Gorice – Tanja, Zlati in Mujo, ki svoj 14-dnevni dopust preživljajo na – Velebitu. Ime je bivak Tatekova koliba dobil po entuzijastu, planincu ter velikemu ljubitelju Velebita Slavku Tomerlinu, ki je raziskal nekatere do takrat neznane dele planine, zgradil več bivakov in markiral številne najatraktivnejše velebitske poti.  Večer po resnično napornem dnevu je v družbi zagotovo prijetnejši. Kljub temu, da je v samem bivaku polhov kar mrgolelo, me to noč njihova prisotnost ni niti najmanj motila, saj sem zaspal kot ubit. Ko sem kasneje rekonstruiral pot, ki sem jo tega dne prehodil sem ugotovil, da sem se z Jelove ruje podal na Trušeljevac (1445 m) nakar sem se preko Velike poljane začel spuščati proti Stapu.

Pričetek poti: Šugarska duliba ob 8.55

Konec poti: Stap (preko Trušeljevca) ob 18.30

Skupno hoje: 9 ur 35 minut

  • Share/Bookmark

IV. dan: Baške Oštarije – Šugarska duliba

24.07.2011

Po dokaj zgodnjem vstajanju, obveznem zajtrku ter pripravi zalog vode sem se odpravil do izhodišča današnje ture, ki se je nahajala kakšna 2 km od planinskega doma v smeri Gospića. Izhodišče se je nahajalo pri opuščeni šoli, cilj pa pri bivaku na Šugarski dulibi. Po markacijah me je ta dan čakalo dobrih 7 ur hoje. Pot se na začetku začne strmo vzpenjati in poteka po opuščenem smučišču s katerega je lep razgled na zaselek Baške Oštarije in hotel Velebno. Baške Oštarije imajo trenutno manj kot 30 prebivalcev (po zadnem štetju iz leta 2001), svoj vrhunec pa so doživele že davnega leta 1910, pod vladavino cesarja Franca Jožefa I. Habsburškega, ko je v kraju prebivalo 413 duš (Vir: Wilkipedia). Po pripovedovanju lokalnega prebivalstva sodeč hotel Velebno ni v funkciji, kar je potrdilo tudi prazno parkirišče pred njim. Res škoda, saj bi destinacija glede na naravne danosti, ki jih ima, lahko domiselno dopolnjevala poletno ponudbo podvelebitske riviere. Ko sem zapustil Baške Oštarije sem geografsko zapustil tudi srednji Velebit ter vstopil na področje južnega Velebita. Pot se kaj kmalu obrne v notranjost, v težko prehoden bukov gozd. Prav v nobenem trenutku nisem imel občutka, da se nahajam zgolj 4 ali 5 km zračne črte stran od jadranskega morja. Pot poteka skozi skledaste doline, ki imajo zelo domiselna imena kot naprimer Jurkova dolina, Kljajina dolina, Medin dolac… Zaradi nedostopnega terena, nepokritosti z GSM signalom ter stoletnih bukev, ki preprečujejo svetlobi vstop v gozd je bila hoja na trenutke kar srhljiva, vendar tudi celotno pot osvežujoča. O morebitnem srečanju s kakšnim medvedom pa tod, zavoljo svojega duševnega miru, raje nisem razmišljal. V globači, ki se imenuje Šikić Jatara sem prišel do križišča poti, kjer se pot razcepi v dve smeri. Do Šugarske dulibe je mogoče priti čez Ramino korito (po markaciji 4 ure 10 min hoje) ali preko Bukove drage (po markaciji 4 ure 30 min hoje). Glede na svojo racionalno naravo sem jo ubral po krajši poti, skozi Ramino korito. Konfiguracija terena se tudi tod ni spreminjala in je še naprej poteka skozi gosto zaraščene, skorajda neprehodne skledaste dolinice. Po dobrih dveh urah in pol poti skozi Ramino korito, ko se gozd začne počasi redčiti in pot vzpenjati v “Pasji klanac” (ime je več kot prikladno, saj se pot v par 100 metrih dvigne za okrog 300 višinskih metrov) sem naletel na ”eldorado” vsakega pravovernega gobarja. Desno od poti sem v travi ugledal prvo gobo – jurčka, nato malo stran od nje še eno in nato še dve…Nazadnje jih je na arealu velikosti 10 x 10 m raslo nekaj deset…Prava nočna mora zame, saj sem, omejen s pretežkim nahrbtnikom in pohodnimi palicami, “uplenil” zgolj dve – za večerjo tistega dne, ostale pa pustil na svojih rastiščih. Na vrhu Pasjega klanca, ko se naklon poti malce unese, sem prečil travnato livado hriba Krug (1341 m) nakar sem prispel do Ripišta, od koder je bilo v daljavi že mogoče videti bivak Šugarska duliba do katerega je še slabih 15 min hoje. Bivak – gradbeni kontejner, ki je v upravljanju planinskega društva Naftaplin iz Zagreba je solidno opremljen z 10 posteljami, mizo ter pečjo na trda goriva. Vodno zajetje je oddaljeno 5 minut hoje od bivaka v bližnjem gozdičku. Četrto noč, ki sem jo prebil na Velebitu sem delil s polhom, ki je našel svoje prebivališče v bivaku. Glede na to, da so polhi nočne živali se to noč nisem preveč naspal. Ker pa sem bil jaz tisti, ki je zašel v njegovo “naravno” okolje (ok, bivak ni ravno narovno okolje polhov), mu nočnega direndaja tudi nisem preveč zameril.

Pričetek poti: Planinski dom Prpa, Baške Oštarije ob 8.20

Konec poti: Šugarska duliba ob 15.00

Skupno hoje: 6 ur 40 minut

  • Share/Bookmark

III. dan: Skorpovac – Baške Oštarije

23.07.2011

Preden se podam na etapo tretjega dne, bi želel z bralcem podeliti vsebino nahrbtnika, ki sem ga, kot polž svojo hišico, prenašal po planini. Glede na to, da na Velebitu ni veliko oskrbovanih planinskih koč, tiste pa, ki so ne zagotavljajo na primer toplega obroga, le prenočišče, je potrebno s sabo nositi hrano za celotno trajanje pohoda. Prav tako so na pretežno kraškem terenu prava redkost vodna zajetja deževnice oziroma izviri pitne vode, zaradi česar je potrebno samo dolžino posamezne etape prilagajati – vodi. Redkokdaj v enem dnevu dvakrat pridemo do vodnega zajetja. In kot tretje – Velebit je kraljestvo burje in brutalnih vremenskih razmer. V povprečju na Velebitu močno piha več kot 150 dni na leto, 40 dni od teh 150ih pa doseže hitrost vetra več kot 100 km/h. Relativna bližina jadranskega morja nas ne sme pretentati – za ilustracijo naj povem, da so med med 12. in 19. marcem 2006 na Zavižanu, ki je le nekaj kilometrov zračne črte oddaljen od Senja, izmerili neverjetno debelino snežne oddeje – 300 cm. Zatorej so ustrezna planinska oprema ter primerna oblačila na Velebitu nuja.

Vsebina nahrbtnika za 8 dnevni pohod čez Velebit: spalna vreča za hladnejše razmere (1000 g), podloga iz pene, pelerina, dvoje pohodne hlače, 3-4 tehnične majice s kratkimi rokavi, 1 bombažna majica s kratkimi rokavi, 2 smučarska spodnja perila – zgorni del, spodnjice, lahka pohodna jakna – windstoper, kapa, rokavice, buff, 6 parov pohodnih nogavic, termoflis, vrvica za sušenje perila in kljukice za perilo, naglavna lučka, žepni nož, jedilni pribor, pred soncem zaščitno pokrivalo, mala brisača, pohodne palice, polnilec za GSM, fotoaparat, vžigalnik, toaletni papir in dezinfekcijski robčki, krema za sončenje, tablete proti driski – Lynex, medicinsko oglje, dezinfekcijske tablete za vodo, pribor za šivanje – za oskrbo žuljev, krema za stopala Gewohl, analgetiki in protivnetne tablete – Ibuprofen in Naklofen, antibiotično mazilo Bivacin, jod (Betadine) za razkuževanje ran, tri sterilne igle za prebadanje žuljev, obliži, pripomočki za osebno higieno, Labello, plinski gorilnik (117 g), dve plinski kartuši (2 x 250 g), posoda za kuhanje, 4 planinske karte (severni, srednji in južni Velebit+Nacionalni park Paklenica), kompas…Hrana: juhe v vrečki, testenine, 16 konzerv, 2 paketa vakumiranih hrenovk, Maratonik, magnezijeve tablete, energetske ploščice, lešniki, mandlji, suho sadje, čokolada, marmeladice in Viki kreme za zajtrk, kava v prahu, sol, sladkor, 1,5 kg kruha, 3 l vode. Ko sem tako nabasan nahrbtnik postavil na tehtnico je pokazal neverjetnih 20,5 kg. Nikoli do sedaj, v svoji pohodniški karieri, nisem nosil tako težkega nahrbtnika tako daleč.

Še kratko slovo od Komarca in že sem bil na poti proti Baškim Oštarijam oziroma civilizaciji. Etapa ne bi smela biti preveč zahtevna niti predolga. Začetni del poti se vije po morski strani Velebita, kjer me kakšno uro spremlja pogled na otok in mesto Pag, nato pa pot zavije v notranjost. Z Dabarske kose se nam odprejo lepi razgledi na del Velebita, ki se imenuje Dabarski kukovi, na zanimive kamnite kraške tvorbe, ki jih je skozi milenije izoblikovala nepopustljiva narava. Le še preko hriba je bilo potrebno in prispel sem na prelaz Baške Oštarije. Čez prelaz Oštarijska vrata (927 m) vodi asfaltirana povezovalna cesta iz Karlobaga v Gospić.  Na Baških Oštarijah, idiličnem platoju dolžine kakšne 4 km in širokem v povprečju dober kilometer najdemo tri možnosti prenočevanja: zasebni planinski dom Prpa, Hotel Velebno in planinski dom Vila Velebita s katerim upravlja planinsko društvo Željezničar iz Gospića. Na priporočila kolegov sem izbral planinski dom Prpa in izbira se je izkazala za zadetek v polno. Vlado Prpić, lastnik kakšnih 30-ih bungalovov v gozdičku, kakšnih 300 m severno od magistrale po prihodu iz smeri Karlobaga se je izkazal kot korekten, k planincem naravnan gostitelj.  Prenočevanje pri Prpi, mimogrede – Komarca dobro pozna, vas bo v majhnem bungalovu stalo 100 HRK. Nedaleč stran od planinskega doma Prpa, nad samo magistralo, je postavljen spomenik graditeljem ceste – tako imenovani Kubus, ki je postal simbol prelaza Oštarijska vrata. Gre za približno kubični meter veliko granitno kocko, ki je postavljena na štirih kamnitih kroglah. Prvo cestno povezavo so namreč tod zgradili že davnega leta 1752. Glede na to, da je za mano že tretji pohodni dan, moje noge pa so tako rekoč brez žuljev, fizično pa sem se počutil izvrstno, se pohod odvija celo bolje od pričakovanj.

Pričetek poti: Skorpovac nad Cesarico ob 8.00

Konec poti: Baške Oštarije ob 13.05

Skupno hoje: 5 ur 5 minut

  • Share/Bookmark

II. dan: Alan – Skorpovac

23.07.2011

Prijazni oskrbnik na Alanu me je založil z napotki, ki so se navezovali na nadaljevanje mojega pohoda. Po potovalnem načrtu sem nameraval prespati v počivališču Ogradjenica, kar pa mi je odsvetoval. Priporočil mi je novozgrajeni bivak na Skorpovcu, ki je od Ogradjenice oddaljen kakšni dve uri hoda v smeri Baških Oštarij. Glede na to, da je bivak Ogradjenica postavljen sredi ničesar in da ni v njegovi bližini pitne vode  sem se odločil sprejeti njegov nasvet. Po običajnih jutranjih formalnostih ter opravilih (jutranja higiena, zajtrk in priprava opreme ter zalog vode) sem se podal na pot drugega dne. Le-ta idilično poteka po travnatih livadah na morski strani Velebita od koder so razgledi na kvarnersko otočje naravnost veličastni. Glede na to, da sem kakšno uro hoda od planinskega doma Alan zapustil NP Severni Velebit sem tudi geografsko vstopil na področje srednjega Velebita, kar se pozna tudi na sami Premužićevi stezi. Če je sama steza v nacionalnem parku še zgledno vzdrževana in markirana je na srednjem Velebitu slika povsem nasprotna. Steza je v večjem delu trase slabo vzdrževana in zarasla z rastlinjem, markacije pa so mestoma pomanjkljive ter ponekod tudi zavajujoče. Vendar pa pravi problem na srednjem Velebitu predstavlja voda. Nekje na dveh tretjinah dnevne etape bi po karti sodeč lahko bil izvir, ki se imenuje Korita. V največji popoldanski vročini, ko se je temperatura približevala 30 stopinjam celzija sem prispel do izvira, na katerem pa je bilo vode zgolj za vzorec, pravzaprav za lekarniški vzorec, saj je izvir očitno presušil. Vendar pa je presušil le zgornji izvir, ki leži neposredno ob markirani poti, spodnji izvir, do katerega je 10 minut hoda skozi goščavo in do katerega se je potrebno spustiti na kraško polje, ki se imenuje Mlinište, je bil na srečo poln vode. V takšnih trenutkih se vedno znova in znova zavem, kako dragocena in za življenje pomembna je pitna voda, ki jo imamo v običajnem življenju na dosegu roke, zavedanje o tem pa nas zadene šele v trenutku njenega pomanjkanja. Glede na to, da na izviru ni bilo vedra, s katerim bi lahko to življensko tekočino zajel ter povlekel iz zajetja, ki je bilo kakšne 3 metre pod mano, je bilo potrebno kar nekaj improvizacije ter “macgyverstva”, da mi je uspelo obnoviti zaloge. Po vrnitvi nazaj na stezo sem naletel na šest pohodnikov iz okolice Maribora, ki so želeli letni dopust na rivieri obogatiti z trekingom po Velebitu, kar jim je, glede na njihove zadovoljne obraze in komentarje, tudi izvrstno uspelo. Po dobrih dveh urah hoda od izvira Korita sem prispel do bivaka Skorpovac, ki je bil tega dne moj cilj in prenočišče. Na nadmorski višini 958 m so gradbeni kontejner postavili, ter ga nato oblekli v les člani PD Markuševac šele nekaj dni pred mojim prihodom. Prav zaradi tega razloga bivaka kot prenočitvene opcije še ne morete najti v nobeni pohodniški literaturi. Postavljen je na robu zapuščene vasice Skorpovac, kjer je vidnih še nekaj razvalin nekoč verjetno zanimive velebitske vaške skupnosti, ki pa očitno ni prenesla izzivov sodobnega časa in je pred kakšnimi 30-imi leti dokončno opustela. Neposredno ob bivaku je cisterna v kateri se zbira deževnica, vendar pitja vode iz nje ne bi priporočal. Malce višje nad bivakom je bil pred davnimi leti zgrajen še en zbiralnik deževnice, ki pa mi je deloval sprejemljivejše, pa tudi voda iz njega je bila na izgled dokaj čista in bistra. Po tem, ko sem v njej raztopil še tabletko za dezinfekcijo pitne vode sem jo lahko pil brez zadržkov. V bivaku je skupni prostor s pečjo na trda goriva, miza, klopi ter nekaj kuhinjskih elementov z umivalnikom. V spalnem delu je devet postelj, ki skupaj s posteljo v skupnem prostoru zaokroži kapaciteto bivaka na 10 oseb. Pred bivakom je s kamni ograjeno simpatično kurišče, kjer sem ob mraku prižgal “barvno TV”, kakor v šali rad poimenujem taborni ogenj. Ko sem tako užival v samoti ter nedostopnosti Velebita, se od nikoder pojavi možakar v petdesetih letih, se začne z mano prijateljsko pogovarjati ter nazadnje pove, da mi bo to noč na Skorpovcu “cimer”. Ko ga vprašam po imenu mi zaupa, da je njegovo ime nepomembno, da se ukvarja z restavratorstvom, da je otrok Velebita in da ga pa ljudje poznajo zgolj po partizanskem imenu ”Komarac”. In res, v nadaljevanju svoje poti po Velebitu sem naletel na veliko ljudi in vsakemu, ki sem ga omenil, ga je dejansko poznal…Ampak to je že druga zgodba. 

Pričetek poti: Alan nad Jablancem ob 8.30

Konec poti: Skorpovac ob 17.00

Skupno hoje: 8 ur 30 min

  • Share/Bookmark

I. dan: Babić sića – Alan

14.07.2011

Vsaka pot se začne s prvim korakom, tako tudi moja. Po potovalnem načrtu se je moj pohod po Velebitski planinski poti začel na severnem delu velebitskega masiva, v Nacionalnem parku severni Velebit, še natančneje pri vstopni točki v nacionalni park, na Babić Sići. Dejansko pa se je moja pot začela že kakšnih pet ur prej in zelo zarana v zeleni savinjski dolini in je vodila po cesti preko Rogatca ter Đurmanca do Zagreba ter čez Karlovac do ličkega kraja Otočac. Pri Otočcu smo zapustili avtocesto ter se podali preko vasice Krasno, kjer je sicer sedež nacionalnega parka Severni Velebit, na samo planino. Po plačilu vstopnine v višini 25 HRK pri vstopni hišici ter slovesu od mojih dveh navijačic, se je velika avantura začela.

Nacionalni park Severni Velebit meri 109 km2 in se začenja na nadmorski višini 669 m nad krajem Sveti Juraj, ki leži nekaj kilometrov južneje od Senja ter poteka vzporedno z obalo vse do kraja Sućeva glava na koti 760 m nad Jablancem, ki ga poznamo kot trajektno izhodišče za otok Rab. Zajema dva stroga rezervata Rožanski in Hajdučki kukovi.

Začetek poti po nacionalnem parku, ki ima sedež v Krasnem, je solidno markiran, od samega izhodišča pa vodi na Zavižan. Slabi dve uri od izhodiščne točke pridem do planinskega doma Zavižan, ki je postavljen na nadmorski višini 1594 m. Z Zavižana se odpirajo čudoviti razgledi na kvarnerska otoka Rab in Krk.

Dvajset minut hoje od planinskega doma v smeri proti jugu prispem do začetka Premužićeve poti (v originalu: Premužićeva staza). Gozdarski inženir Ante Premužić (1889-1979) je v letih od 1930 do 1933 projektiral, organiziral ter osebno nadziral izgradnjo poti, ki se začne na severnem Velebitu in poteka mimo prevoja Veliki Alan vse do Oštarijskih vrat. Steza je dolga 57 km, v pičlih štirih letih pa so jo zgradili prebivalci podvelebitskih vasi in sicer brez uporabe cementa in betona (v suhozidni tehniki). S serpentinami, poltuneli, škarpami in mostički predstavlja steza remek delo suhogradnje, posebej če imamo v mislih dejstvo, da so jo gradili ročno, torej brez vsake gradbene mehanizacije. Povprečen nagib steze je 10%, največji 20%, široka pa je 1,2 m. Višinska razlika med njenim najvišjim in najnižjim delom pa znaša na celotni dolžini trase zgolj 200 m. Z izgradnjo steze je Ante Premužić želel čudovite in nedotaknjene ter neprehodne predele Velebita približati širšemu občestvu. Celotno stezo je mogoče prehoditi v treh zmernih pohodniških dneh, zaradi svoje blage konfiguracije pa je primerna tudi za otroke in mladino, saj ni preveč zahtevna. Ob celodni dolžini steze so postavljene informacijske table, ki opisujejo geološke posebnosti krajev po katerih hodimo ter posebnosti lokalne flore in favne. V knjigi Željka Poljaka z naslovom “50 najlepših planinskih izletov na Hrvaškem” je samo Premužićeva steza dobila najvišjo oceno.

 Kakšne tri ure hoda merjeno od začetka Premužićeve poti pridem do prvega bivaka, ki so ga zgradili že davnega leta 1929, imenuje pa se Rossijeva koliba. Solidno zgrajeno kamnito zavetje ima pod temelji zbiralnik deževnice, trenutno pa je v fazi renovacije (tako že zadnji dve leti). Nedaleč stran od Rossijeve  kolibe je WC, ki uporabniku zagotavlja nepredstavljive užitke, predvsem zaradi izjemnega razgleda na kvarnersko otočje. Zaradi “gradbišča” znotraj samega zavetišča in radovednih polhov, ki so se naselili v Rossiju ne priporočam bivakiranja ter prenočevanja na tej lokaciji. Dobri dve uri hoda v smeri proti jugu je namreč planinski dom Alan, ki je postavljen na nadmorski višini 1345 m. Alan se nahaja natanko nad poznanano trajektno luko Jablanac, od koder vozijo trajekti na otok Rab. Planinski dom je čist, domač, z prijaznimi oskrbniki vendar brez elektrike in toaletnih prostorov. V kolikor se boste ustavili v planinskem domu Alan se boste morali umivati zunaj, na cisterni kjer zbirajo deževnico, potrebo pa boste lahko opravili v “zasilnih” prostorih, ki so 50 m oddaljeni od doma. Na skupnih ležiščih v domu sem trudno glavo lahko odpočil za 40 HRK, seveda s predložitvijo planinske izkaznice, v nasprotnem primeru pa bi se cena podvojila.  Z samega Alana oziroma z razgledne točke, ki je oddaljena le 10 min hoda od planinskega doma sem bil deležen nepozabnih razgledov na otok Rab, Pag, Goli, Sv. Grgur, pa tudi na Cres in Lošinj v daljavi. Obetaven zaključek prvega pohodnega dne. 

Pričetek poti: Babić Sića ob 11.05 uri

Konec poti: Alan nad Jablancem ob 19.30

Skupno hoje: 8 ur 25 min

  • Share/Bookmark

Uvodna

11.07.2011

Velebit je več kot planina. Če je za slovence mitska gora Triglav, ki se je globoko zasidral v narodovi zavesti in identiteti, potem velja pri naših sosedih hrvatih podobno, ko gre za Velebit. Velebit je 145 km dolg gorski masiv ki se začne na prelazu Vratnik nad Senjem in se razteza vse do okljuka reke Zrmanje v Zadarskem zaledju.  Širina masiva sega od 30 km na njegovem severnem delu in zgolj 15 km na njegovem južnem delu. Zajema površino 2274 km2, od tega 41 km2 nad 1600 mnv.  Na področju, ki ga zaokroža Velebit imamo dva nacionalna parka in sicer NP Severni Velebit, ki je hkrati najmlajši hrvaški nacionalni park, ustanovljen 9.6.1999 ter NP Paklenica  na južnem Velebitu, ki je bil ustanovljen že davnega leta 1949. Gorski masiv kot celota predstavlja nedotaknjeno divjino, kjer je človek še vedno zgolj redko viden gost.

Velebit je moja velika obsesija in ljubezen. Večkrat sem se že podal na njegove strmine in grebene, vendar nikoli več kot 3 dni v skupaj. In ob čarobnih velebitskih večerih, ko se pri bivakih zbere pisana, malce ekscentrična druščina trekerjev iz različnih vetrov, sem ob tabornem ognju z odprtimi usti poslušal zgodbe o Velebitski planinski poti (v originalu: Velebitski planinarski put oziroma skrajšano VPP), transferzalni poti čez celoten gorski masiv. In počasi, no kakšni dve leti že,  je v meni zorela ideja, ki se je na koncu zdela kot logični zaključek moje pohodniške trilogije. Po prehojenem Caminu (Camino de Santiago: 2008) in pretečeni Rajalti (Rajalta rajalle hiinto: 2010) je odločitev padla: gremo prehodit velebitsko planinsko pot – v enem šusu.

Najti sopotnika za takšno avanturo ni lahko, saj pot de definiciji lahko traja tudi 8-9 dni. In kje boste dandanes našli zanesenjaka, ki je pripravljen žrtvovati 5 ali 6 dni dopusta za takšen naporen pohod? Tako sem misel na sopotnika kmalu opustil in se začel psihično, fizično ter logistično pripravljati na pohod. Termin odhoda je bil izbran in sicer konec aprila, vendar pa sem zaradi skrajno neugodne vremenske napovedi prisiljen začetek pohoda prestaviti. Velebit je namreč kraljestvo burje, kjer le-ta doseže orkanske hitrosti. In v tem kraljestvu lahko preživiš samo če se prilagodiš ti, kajti planina se ne prilagaja nikoli. Kot naslednji termin odhoda se je zdel najprimernejši 12. junij, ki pa sem ga moral zaradi službenih obveznosti zopet prestaviti. Nekaj čarobnega je na tem Velebitu, ker me nikakor ne spusti k sebi. In kakor pravi star slovenski pregovor, da gre v tretje rado, se je tako tudi zgodilo. Kot tretji datum za začetek pohoda sem določil 25. junij – Dan državnosti. Lep sončen dan za začetek lepega pohoda.

  • Share/Bookmark